Eno

Odkrij dvanajst obrazov Zemlje — dvanajst pradavnih varuhinj, ujetih med svetlobo luninih ciklov. Vsaka slika nosi dih starodavne Evrope, njen utrip, njene sledi. Naj te koledar vodi kot tihi šepet prednic: k miru, k moči, k sebi.

Divjina je prispodobna pokrajina, v kateri se znajdemo med dvema pomembnima obdobjema ali identitetama. Čas je, ko si moramo sami utreti pot, ko ne vemo, kaj prihaja ali kako se bomo spremenili.

* * *

Ženske, ki čutijo močno nujo ali notranji vzgib za zadrževanje v naravi in sprejemajo telesne izzive na prostem, so povezane z arhetipom Artemide.

* * *

Podobno kot Artemida se tudi mati narava odziva razdiralno, če je ne spoštujemo, skrbimo zanjo ali ji žrtvujemo.

* * *

»Sinhronost« je Jungova skovanka, s katero opisuje smiselna naključja, ki se zgodijo med notranjim svetom in zunanjimi dogodki.

* * *

Večina žensk, ki se istovetijo z arhetipom Artemide, se po globoki osebni izgubi ne nagiba k dolgotrajnemu tavanju po divjini depresije ali obsedenosti. Arhetip jih usmerja k neodvisnosti in avtonomiji.

* * *

Kitajski piktogram za »krizo« sestavljata simbola za »nevarnost« in »priložnost«.

Knjiga vabi mlade ženske, ki so šele zaplesale in se začele spoznavati, naj se podajo na pot samospoznavanja in osvobajanja. Stran za stranjo bodo naletele na zgodbe, ki se prepletajo z njihovim srčnim ritmom in vodijo skozi labirint ženskosti - s pogumom, radovednostjo in neukročeno strastjo. Naj jim zgodbe služijo kot kompas na divjem ozemlju mladostništva, ko odraščajo v močne, neukročene junakinje svoje lastne zgodbe.

Za modre ženske, ki so preživele viharje življenja, postale pretanjene in vzdržljive, je knjiga Ženske, ki tečejo s volkovi balsam za dušo – časovni opomin o notranji moči in modrosti. Ko se potopijo v globine starodavnih mitov, znova odkrijejo pozabljene resnice o ženskosti in si povrnejo divjost, ki se jo družba trudi ukrotiti. Naj jim bodo zgodbe ogledalo, ki odseva njihovo lepoto in moč, in vodilo na poti samospoznavanja in prenavljanja.

Kraj v psihi, kjer se srečujejo sanje, zgodbe, pesništvo in umetnost, predstavlja skrivnosten habitat instinktivne ali divje narave. Sodobne sanje in stare ljudske pravljice in pripovedi mistikov dojemajo okolje jedra kot bitje z lastnim življenjem.

* * *

Pogubna razmerja, izkoriščevalski avtoritativni liki in negativni kulturni predpisi enako ali celo še bolj vplivajo na sanjske in folklorne podobe kot na prirojene osebne arhetipske vzorce, ki jih Jung omenja kot arhetipske vozle, vpete v psiho slehernega človeka.

* * *

Še bolj zločesta pa je tista “prijaznost”, s katero ženska uporablja svoje zvijače, da bi si pridobila naklonjenost. To je zločesta oblika prijaznosti. Potiska jo v položaj prisiljenih nasmeškov in priklanjanja, ko se trudi za dobro počutje drugih, da bodo prijazni z njo, jo podpirali, priznavali, ji delali usluge, je ne bodo izdali in tako naprej. Privoli, da ne bo, kar v resnici je. Izgubi svojo obliko in prevzame videz, ki si ga želijo drugi.

* * *

Dobro je imeti več person, jih sešiti, oblikovati zbirke. Ko se ob taki zbirki staramo, postopoma odkrijemo, da lahko upodobimo kateri koli vidik sebe, kadar koli si zaželimo. Nekje od srednjih letih naprej ugotavljamo, da se persone skrivnostno spreminjajo in spajajo. Ko se naposled razkrije, kar bi v najmočnejši svetlobi lahko imenovali “resnični jaz”, pride do nekakšnega “raztaljenja”, do popolne izgube person.

Prava sreča mora biti notranja sreča, stanovitna in trajna, na katero ne vpliva nič, kar se zgodi. Če nima teh lastnosti, je lažna.

* * *

Nevednež krivi druge za tisto, kar je narobe z njim; kdor se začne učiti filozofijo, krivi le sebe; resnično moder človek pa ne krivi ne drugih ne sebe.

* * *

Ne pričakuj, da se bodo stvari dogajale, kot bi rad, da bi se. Raje se nauči, da ti bo všeč, karkoli se zgodi, in počutil se boš veliko bolje.

* * *

Kadar iščemo svobodo, opustimo želje po stvareh, ki so odvisne od drugih, sicer ostajamo sužnji.

* * *

Vedno boš nepremagljiv, če se ne boš vpletal v bitke, katerih zmaga ni odvisna od tebe.

* * *

Vsak se boji smrti telesa. Toda komu je mar za vitalnost duše?

Kadarkoli energija »obtiči«, se pojavi bolezen.

* * *

Sanje ponujajo ključ, s katerim lahko odklenemo bogastvo in kompleksnost nezavednega. Poleg tega da nam pomagajo razumeti psiho, nam tudi nudijo možnost, da jo prosimo za pomoč.

* * *

Ko se deli duše odcepijo in izginejo v neobičajni resničnosti ter pustijo telo oslabljeno in malodušno, je šamanova naloga povrniti celost. Da bi prinesel nazaj, kar manjka, mora zapustiti vsakdanjo zavest in se odpraviti v duhovni svet. Z vidika klasičnega šamanizma je duhovni svet kompleksna, večdimenzionalna dežela, polna nevarnosti za neuvedene v šamanizem. Le šaman zna spretno krmariti med tamkajšnjimi lepotami in nevarnostmi. Že tisoče let je njegova poklicanost potovati v te notranje duhovne svetove, da bi dobil podatke o zdravljenju in priklical duše bolnikov.

Dejstva niso naše zgodbe, temveč samo gradniki, besede, ki jih nizamo v zgodbo o tem, da smo žrtev revščine ali slabega zdravja, ali pa zgodbo o premagovanju ovir in reševanju težav.

* * *

Stvari ne vidimo takih, kakršne so, ampak takšne, kakršni smo mi.

* * *

Karmične okove razklenete le tako, da opustite neštete razloge, zaradi katerih ne morete imeti, kar si želite.

* * *

Ko vidimo življenje kot potovanje odkrivanja in rasti − sebe pa kot odločne kolibrije, pripravljene zaupati, da bomo na potovanju imeli vse, kar bomo potrebovali −, začnemo ustvarjati zelo drugačno sliko o tem, kdo smo in kaj pomenijo dogodki v našem življenju.

* * *

Pogum ni vedno glasen. Včasih je tih glas ob koncu dneva, ki zašepeta: "Jutri bom poskusil znova."

* * *

Ko boste sanjali, se bodo vsak dan pojavljale priložnosti za udejanjanje, cilji pa se bodo porajali sami.