Mamani joon je bilo petnajst let, ko se je baba Agha, njen oče, nekoč vrnil z lova z dvema gazelama in nezavestnim moškim. Po balonastih hlačah in tuniki so sklepali, da je eden od nomadskih Bahtijarijev. Oče ga je našel nekaj metrov stran od mrtvega konja. Na zatilju je imel oteklino v velikosti grenivke. Tri dni je ležal v dnevni sobi in babica je ves čas skrbela zanj. Z mokro krpo mu je vlažila čelo, čistila rane na levi rami in na nogi in ga z božanjem po sencih skušala spraviti k zavesti. Lase mu je umivala z dišečimi mili, da bi ga prijetni vonj prebudil, in mu mazala ustnice z ovčjo mastjo, da se mu ne bi izsušile. Za mlado dekle je bilo v tistih časih, in pravzaprav je še dandanes, nekaj nenavadnega, da se dotika odraslega moškega, ki ni ne njen oče, ne brat, niti mož. Vsi po vrsti so bili prepričani, da bo umrl. Norčevali so se iz babičine predanosti, ona pa je napovedala: »Postala bom hakim.« V njenih časih je bila taka izjava bogokletna, kajti zdravniki so bili le moški. Ko mu je četrtega dne zjutraj babica poravnavala blazino, je nomad odprl oči in rekel: »Moram pa že biti v nebesih, če je ob meni tako sijoče dekle.«No, brez zadržkov lahko rečem, da moja babica ni veljala za lepotico. Imela je temne košate obrvi, kljukast nos in poslikano jamico v bradi, a iz oči sta ji sijala pogum in dobrota, ki sta prevzeli mladega moža. Mamani joon se je v trenutku zaljubila. Deklice so tedaj komajda smele odškrniti vrata v moški svet, in če je bilo dekle romantično, si je moški že s prijaznim pogledom utrl pot do njenega srca.Moškemu je bilo ime Tamas. Bil je sin bahtijarijskega poglavarja. Oddaljil se je od plemena, ko je iskal zdravnika za bolno mater. Na strmem pobočju pogorja Zagros je konju spodrsnilo. To je bilo vse, česar se je spominjal. Pri padcu si je zlomil nogo. Ko mu je ranocelnik naravnaval kost, mu je babica s svojo prisotnostjo pomagala prenašati bolečino. Kratkočasil jo je z zgodbami o nočeh, prespanih pod golim nebom v šotorih iz kozje kože. Sanjarila je, da bi se pridružila nomadom na njihovih nenehnih potovanjih.Tamas je bil nad babico tako očaran, da je skoraj pozabil, čemu se je sploh odpravil na pot. Njegova mati je imela vročico tiste vrste, ki je ni mogoče pozdraviti ne s hrano, ki hladi, ne s čaji iz posebnih zelišč, ne z neštetimi amuleti, ne z romanji v svete kraje. Z zlatniki, ki jih je nosil v mošnjiču okrog vratu, je kupil drugega konja in zdravila za bolno mater. Agha baba mu je naredil lesene bergle, in ko je napočil čas odhoda, je že spretno krevsal naokrog. Naložil je hrano, ki mu jo je kuharica pripravila za dolgo potovanje, pogledal mamani joon, ki se je ni še nikoli dotaknil, in tiho izgovoril njeno ime: »Moja draga Tahereh, s svojo dobroto in milino si mi vrnila življenje. Večno ti bom vdan. Sedemkrat bi obhodil svet, da bi me vzela za moža, če ti je prav, seveda.«Bila je dovolj srčna, da je vzdržala njegov pogled, in odvrnila: »Naj bog blagoslovi pot, ki te loči od matere, in vaju oba obdari z zdravjem, ko se bosta srečala. Ničesar si bolj ne želim, kot postati tvoja žena.«
»Prišel bom pote,« je odgovoril in odjezdil.Mamani joon je bila po Tamasovem odhodu potrta in ni vedela, kako načeti pogovor z očetom. Končno si je drznila: »Agha baba, moram ti povedati, da ljubim Tamasa in da se želi poročiti z mano. Nama boš dal svoj blagoslov?«
»Ne, moja Tahereh joon. Ne morem. Zavoljo tebe. Naj je fant še tako prijeten, vem, da življenje med divjimi nomadi ni zate. Ogromno težav bi si nakopala. Samo pomisli, kako dobro živimo tu v primerjavi z nomadskimi sorodniki v Lorestanu. Ničesar nimajo, niti strehe nad glavo. Daj, premisli dobro in pozabi nanj.«
Niti besedice ni več zinila, a žalosti in grenkobe ni mogla skriti. Tolažbo je našla le pri kuharici Shookfeh. Z mamo o svojih težavah ni govorila in tudi drugi sorodniki je ne bi razumeli. Kuharica, starejša ženska, je imela mamani joon zelo rada. Obljubila ji je, da bo Agha babo omehčala z zvijačo.
Babica se je povaljala v prahu, da so bili njeni lasje umazani in zmršeni. Oči si je natrla z limoninim sokom, dokler niso bile grdo rdeče. Prihulila se je za samovarjem in bolščala v prazno, na las podobna norici, ki se je skrivala v mošeji. Shookfeh je stekla po Agha babo, ki je delal na bazarju, in začela vpiti: »Agha Tajeri, Agha Tajeri! Pridi hitro! Tahereh Hanom je nenadoma zbolela za čudno boleznijo. Skriva se v dnevni sobi in noče priti ven, čudne glasove daje od sebe in videti je, kot da bo zdaj zdaj umrla.« Agha baba je zdivjal za kuharico in doma zagledal zmešano hčer, ki se je oglašala kot žival.»Kaj te je obsedlo, otrok moj?« jo je strahoma vprašal.
Babica je zamijavkala kot potepuška mačka. Oče je s pestjo zažugal proti nebu. »Ljubi Bog, kateri urok ji je to prizadejal?« Zadrl se je na sosedovega fanta, naj takoj steče po zdravnika, vendar je Shookfeh prestregla zdravnika pred hišo in mu obljubila babičino zlato zapestnico, če bo naredil po njeno. K sreči je rad sprejemal podkupnine in očetu je tako prepričljivo opisal bolezen, da bi je niti mamani joon ne mogla bolje.»
Agha Tajeri, ne vem, kako naj ti razložim, a pri tvoji hčeri gre za akuten primer ljubezenskega hrepenenja, ki se izjemno redko pojavi pri mladih deklicah, kadar so ločene od človeka, ki jim je ukradel srce. Če zadeve ne boš primerno rešil, bo ostala taka, mogoče celo do smrti. Globoko se opravičujem, ker niamm drugega zdravila zanjo, kot da se združi s svojim ljubljenim.«
Ob njegovem nasvetu je Agha baba popustil. »Tahereh joon, rotim te. Tahereh dokhtar, poslušaj me. Če se res hočeš poročiti s tistim Tamasom, imaš moj blagoslov. Samo premagaj to bolezen in spet bom srečen.« Naslednje jutro ob zori, ko je Agha baba opravil jutranje molitve (čeprav vso noč ni zatisnil očesa), ga je moja babica poklicala iz svoje sobe.»
Agha baba, zakaj se tako slabo počutim?« Presrečen jo je objel in poljubil.
»Sanjala sem, da mi boš dovolil, da se poročim s Tamasom. Je to res?«
»Ja, duša moja. Želim si le, da bi bila srečna in zdrava.«
Dva tedna pozneje jih je obiskal belobrad, v žive barve odet moški iz plemena Bahtijarijev. S seboj je privedel tri jagenjčke in se v imenu celotnega plemena zahvalil, ker so najmlajšemu poglavarjevemu sinu rešili življenje. Po njegovem obisku se je čas vlekel v neskončnost. Minili so trije meseci, nato šest mesecev in mamani joon je vedno bolj skrbelo. Prišlo in odšlo je veliko snubcev. Po dveh letih je bila moja babica od silne žalosti le še senca same sebe. Agha baba jo je posvaril: »Kmalu boš stara osemnajst let, moja draga hčerka. S poroko se že nekoliko mudi. Sin Aghe Talahija bi te rad za ženo. Je prijeten fant iz odlične družine. Čeprav je še mlad, ima prav toliko zemlje kot jaz. Njegovim sem povedal, da podpiram fantovo željo, če le nisi proti.« Poražena je pokimala in vdana v usodo verjela, da je Tamas pozabil nanjo ali pa umrl.
Štirideseti dan po poročnem slavju, ki je trajalo sedem dni in sedem noči, je derviš zagledal skupino Bahtijarijev, ki so jezdili proti vasi. Na čelu je jahal moški, za njim ženski in moška, sledila je čreda ovac, nato pa še ovčarski pes. Bil je čas popoldanskega počitka in Agha baba se je ravno zbudil iz dremeža. Stopil je z dvorišča, da bi videl, od kod hrup, ko je Tamas skočil s konja in ga štirikrat poljubil na obe lici. »Agha joon, s štirimi služabniki, s konji, z ovcami, s prelepimi svilenimi preprogami in z vrečo zlatnikov sem prišel prosit za roko tvoje hčerke. Moja mati, naj bo večno blagoslovljena, je po dolgi bolezni odšla na drugi svet. Pri nas je navada, da za pokojnikom žalujemo dve leti, šele potem pride čas za vesele stvari, tudi za svatbe. In tako sem sedaj tu, da bi se poročil s tvojo hčerjo.«
»Moj dragi sin, naj Bog nakloni tvoji materi večni mir. Zelo sem te vesel. Vstopi, prosim! Po tako dolgem in utrudljivem potovanju se moraš okrepčati s čajem in z dateljni. Žal ti moram povedati, da si prišel prepozno. Prepričani smo bili, da se ti je zgodilo kaj hudega. Tahereh te je čakala več kot dve leti in mislili smo, da se ne boš več vrnil, zato sem jo dal drugemu mladeniču.« Tamas je otrpnil. Kljub vztrajanju Agha babe je odklonil povabilo v hišo, kjer so tako ljubeče skrbeli zanj. Obljubil je, da se bodo vrnili na čaj, potem ko bodo v javnem kopališču izmili prah s potovanja.
Naslednje jutro so Tamasa našli obešenega na bližnjem muškatovcu. Vest o njegovem samomoru se je razširila kot kolera, a naredili so vse, da ne bi prišla na ušesa moji babici. Potem pa se je nekega popoldneva mamani joon igrala z nečakinjo Parvaneh. Dvignila je punčko na eno od debelejših vej muškatovca, ki raste na skoraj vsakem dvorišču v provinci Kuzestan, jo opazovala, kako se veselo ziblje, in jo ujela v naročje, ko se je otrok naveličal. »Zan amu,« jo je Parvaneh poklicala kot stričevo ženo po očetovi strani, »zakaj me je mama prejšnji teden natepla, ko sva z bratom hotela splezati na to drevo? Zakaj ni natepla njega?«
»Ti si mlajša od brata, Parvaneh joon, in mama se je bala, da se ti kaj ne zgodi. Ko sem bila le malo starejša od tebe, sem splezala na eno od vej visoko v krošnji, na kateri si je ptica spletla gnezdo. Hotela sem videti jajca, in ko sem bila že skoraj pri njih, se je od nekod vzela kača in me pičila. Bila je zeleno rjava in imela je rumen trebuh.« Zasikala je kot kača, kar je otroka prestrašilo in vzradostilo obenem. »V strahu sem spustila vejo in padla na tla. Dolge mesece sem morala ležati v postelji, ker sem si zlomila roko in nogo. Tako, vidiš, to navidez nedolžno drevo je za otroke precej nevarno.«
»Pa za velike ljudi tudi,« jo je dopolnila Parvaneh. »Slišala sem mamo, ko je rekla sosedi, da je to drevo ubilo nekega ubogega Bahtijarija, ki mu je bilo ime Tamas. Ampak mama je tudi rekla, da ga v resnici ni ubilo drevo, temveč ljubezen. Prišel je po nevesto, na katero je zelo dolgo čakal, potem pa so mu povedali, da se je poročila z drugim.«
Babici se je v trenutku zvrtelo v glavi, a nekako ji je le uspelo, da je nečakinjo odpeljala k materi. Razvila je rogoznico in se več dni zapored ni dvignila, češ da je zbolela za pljučnico. Počutila se je, kot da bi tokrat resnično zblaznela, a pred možem in njegovo družino si ni upala ničesar pokazati. Sredi noči je šla na vrt, da bi se dotaknila muškatovca. Zagrizla je v lubje, da bi zadušila ječanje. Zgrabila je veje, ki jih je lahko dosegla, in jih krčevito stresla. Revno listje je zdržalo njen bes, zasuli pa so jo rjavi plodovi, kot da bi ji hoteli izraziti sožalje.
