Ko sem pesem prebral, sem pogledal Hesseja in videl, da dviga prst. Nekaj časa sva molče sedela in gledala snežinke, ki so počasi padale pred oknom. Nazadnje je prelomil tišino:
»Besede so pravzaprav maska,« je rekel. »Redko izražajo resnični pomen, dejansko ga bolj skrivajo. Če zmoreš živeti v domišljiji, ne potrebuješ religije, kajti z domišljijo lahko razumeš, da se človek po smrti vrne v telo vesolja. Spet bom rekel, da ni pomembno vedeti, ali onstran tega življenja obstaja še kaj. Pomembno je, da si opravil pravo delo; če si ga, bo tudi vse drugo prav. Zame sta vesolje in narava tisto, kar je za druge bog. Napačno je misliti, da je narava sovražna človeku, da je nekaj, kar je treba osvojiti. Videti bi jo morali kot mater in se ji miroljubno predati. Tako naravnanost spremlja občutek, da vračamo vesolju, kot mu vračajo vse druge stvari, vse živali in vse rastline. Vsi smo le neznatni drobci celote. Nesmiselno se je upirati, izročiti se moramo velikemu toku.«
»Kaj pa individualna persona?« sem vprašal. »Vedno nasprotuje in se upira. Na Vzhodu ne poznajo individualnosti, kakršna je značilna za krščanske dežele. Res se zdi, da je persona plod krščanstva, prav kot je tudi ljubezen, kajti ljubezen je stranski učinek persone. Brez osebnosti ne more biti ljubezni, vsaj ne ljubezni, ki bi bila resnično strastna.«
Ker je kazalo, da Hesse soglaša z mojim razmišljanjem, sem nadaljeval:
»Podobno je plod persone tudi lepota ali vsaj zamisel o individualizirani lepoti. To velja tako za lepoto kretnje ali osebnega življenja kot za lepoto ulic ali trgov ali katedral v evropskih mestih. Najočitneje je, ko pomislimo na vzhodnjaška svetišča in spomenike. Lepi so le, kot je lahko lep slap ali gozd – povsem neosebno. Spoznal sem svamije, ki so bili povsem ravnodušni do lepote Firenc. Zamisel o personi še ni dosegla Vzhoda, kjer ne razumejo, kaj je osebno, prav kot ne razumejo ljubezni v zahodnokrščanskem pomenu. Ne kritiziram, samo ugotavljam. In res bi zamisel o personi utegnila biti vir naše zahodnjaške bolezni, resnično prekletstvo našega obstoja.«
Obmolknil sem in se spomnil Hessejevih besed o Siddharthi, zlasti o dvajsetih letih, ki so minila med izvirno izdajo in objavo v Indiji. Mnogi pravoverni hinduisti še danes menijo, da je knjiga lažna, krščanska predelava vzhodnjaške resnice. Siddhartha je drama individualizirane duše, in zavestna dejanja, ki jih Siddhartha izvaja v poznejših letih, so nasledki nepretrgane navzočnosti razuma.
»Čudno je videti,« sem nadaljeval, »kako se Indijci še naprej vrtijo okoli svojih Ved in Bhagavadgite. Ničesar novega ne ustvarijo in celo sodobni abstraktni indijski slikarji vedno znova upodabljajo Ramajano.«
»Ampak to je zagotovo nekaj dobrega,« je rekel Hesse. »V tem je moč hinduizma. Sledi enojni črti, usmerjen je v osredotočanje in nasproten razprševanju. Ne pozabite, paziti moramo, da si ne bi preveč naprtili. Poleg tega ne smete pozabiti, da Indijci res malo berejo, a le, ker Angleži niso dopustili, da bi imeli dostop do prevodov evropske misli. Rekel bi, da se pravzaprav trudite braniti Zahod, to pa verjetno zato, ker Zahod danes izgublja, medtem ko se Vzhod spet vzpenja.«
»Ne,« sem rekel, »sploh ne. Nič bolj nisem naklonjen Zahodu kot Vzhodu. Nobenemu ne pripadam, kajti kot Južnoameričan sem ujet med obema.«
Hesse je dvignil prst kot učitelj Djü-dschi in dejal: »Ne pozabite, besede so maske.«
Tedaj je vstopila gospa Hessejeva in naju povabila v jedilnico. Kopala se je v svetlobi in na steni je visela slika Calwa, Hessejevega rojstnega kraja. Na kosilo je bila povabljena tudi gospa Elsy Bodmer, vdova lastnika hiše in Hessejevega prijatelja. Hesse nama je povedal, da bodo s kosilom postregli po indijsko.
»Ko sem bil še deček v Calwu,« je rekel, »smo ob nedeljah vedno jedli kari. Moj ded in moj oče sta dobro poznala Indijo in priučila sta mi ljubezen do boga Krišne.«
Pili smo rdeče ticinsko vino in s Hessejem sva si nazdravila. Jasna dnevna svetloba se je poigravala na kristalnih kozarcih, tako da so se na namiznem prtu prelivale vse barve spektruma. Hesse je sedel na drugem koncu mize in s kozarcem v roki je bil videti, kot da bi meditiral, medtem ko je bela svetloba, ki je odsevala od mize, poglabljala modrino njegovih oči.
