Kodrček piše Pižami

Duše, kot sta Vasko in Kodrček, so vedno med nami, večno navzoče in zanesljivo tik pred našimi očmi, le da jih ne zmoremo videti, saj smo slepi za njihovo resničnost, odprtost, popolno neverjetnost in žlahtno nedolžnost. Mogoče postanejo nevidne, ko se naš pogled preveč izostri, in tedaj govorimo, da so mistične, enigmatične in izmuzljive. Pa vendar ponižno in preprosto stojijo pred nami – tik pred nosom, medtem ko v oblakih iščemo njihov obstoj.

DRAGI VASKO!

Žal mi je, ko slišim, da vidiš svet kot tako nesrečen kraj. Res je, da sta dve tretjini človeštva zares nesrečni in bosta tudi ostali. Težava je v tem, da ostaja tretjina, ki je še kar zadovoljna, razmeroma nevidna. Kaže, da srečne duše rade skrivajo ali prikrivajo svoje zadovoljstvo, da bi ga tako zavarovale in ohranile; zato tudi ne moreš videti veliko sreče in si zlahka domišljaš, da je ves svet potrt. Toda človeška sreča obstaja! Pravzaprav gre za ljubezen, ki si ne upa izreči svojega imena. Nič ne privablja toliko sovraštva in zavistnih napadov kot preprosta človeška sreča. Kako osupljiva življenjska resnica! Med nesrečno večino in zadovoljno manjšino divja nenehna in kruta vojna. Nič čudnega, da se je sreča pritajila. In o tej vojni nikoli ne boš bral v časopisih – vsaj neposredno ne – saj divja že od začetka časov in velja za normalno in pravilno stanje. Čeprav je sreča v velikanski manjšini, ima na svoji strani modrost – in velikansko, gorečo ljubezen do življenja – in nagon po preživetju – in videnje, ki ji omogoča, da vidi daleč naprej in nazaj in skozi najtemnejšo noč – in nezmotljivo sposobnost, da prepoznava tako pripadnike kot sovražnike. Zato preživi. Kljub vsem težavam preživi – toda skoraj nevidno – tista nevidna tretjina! Prikažejo se ob zori in zvečer; na stranskih cestah in poteh, pogosto so nekako medli in jih zlahka spregledaš, če ne sodiš mednje; pritajijo se v pokrajini, ležijo v visoki travi in gledajo oblake; poležavajo v odročnih dolih in poslušajo ptičje petje; redko pridejo v novice. Toda lahko jih najdeš, Vasko, in oni lahko najdejo tebe; mogoče je. Vendar zelo pazi – vojna je neusmiljena, ta vojna proti sreči – primitivna, surova vojna. Bodi pogumen, Vasko.

Vedno tvoj,gospod Kodrček

Michael Leunig že skoraj pol stoletja riše in piše za avstralske časopise. Rodil se je v Melbournu, zdaj pa živi na kmetiji v severovzhodni Viktoriji. Pisma gospoda Kodrčka in Vaska Pižame je najprej občasno objavljal v reviji Melbourne Age.