Leta 2006 sem predaval na TED-ovi konferenci v Kaliforniji. Naslov predavanja je bil »Ali šole ubijajo ustvarjalnost?« Bistvo predavanja je bila trditev, da se vsi rodimo z neizmernimi naravnimi talenti, žal pa je vse preveč takih, ki med izobraževanjem izgubijo stik z njimi. Poudaril sem, da vse preveč izjemno nadarjenih, sijajnih ljudi meni, da niso ne nadarjeni ne sijajni, kajti tisto, v čemer so v šoli blesteli, ni bilo cenjeno, včasih je bilo celo stigmatizirano. Posledice so pogubne tako zanje kot za zdravje naše družbe. Izkazalo se je za najbolj gledano predavanje v zgodovini TED-a. Na spletu je doseglo več kot trideset milijonov ogledov in ocenjujejo, da ga je videlo okrog tristo milijonov ljudi po vsem svetu. Vem, da ne dosega števila ogledov Miley Cirus. Vendar ne migam z boki. Potem ko so predavanje objavili na spletu, so se mi začeli oglašali učenci in študentje z vsega sveta. Napisali so, da so ga pokazali učiteljem ali staršem, oglašali so se starši, ki so napisali, da so ga pokazali svojim otrokom, in učitelji, ki so ga pokazali svojim ravnateljem, in tudi šolski nadzorniki, ki so ga pokazali vsem. To sprejemam kot dokaz, da moje razmišljanje ni osamljeno. Poleg tega ne gre za stvari, ki bi vzniknile pred kratkim. Lani sem predaval na nekem ameriškem koledžu v osrednjih Združenih državah. Med kosilom me je eden od fakultetnih članov vprašal: »Že dolgo se ukvarjate s tem, ne?« Vprašal sem: »S čim?« Odgovoril je: »Trudite se spremeniti izobraževanje. Kako dolgo že? Osem let?« Rekel sem: »Kaj mislite s tem, osem let?« Odgovoril je: »Saj veste, vse od tistega predavanja na TED-u.« Rekel sem: »Ja, ampak živ sem bil že pred njim …« Že več kot štirideset let delam na področju izobraževanja kot učitelj, raziskovalec, svetovalec, izpraševalec. Sodeloval sem z najrazličnejšimi ljudmi, inštitucijami in izobraževalnimi sistemi pa tudi s podjetji, vladami in kulturnimi organizacijami. Usmerjal sem praktične pobude šol, okrožij in vlad; predaval sem na fakultetah in pomagal ustanavljati nove inštitucije. Pri svojem delu sem se zavzemal za bolj uravnovešene, osebno usmerjene in ustvarjalne pristope do izobraževanja. Zlasti minulih deset let vsepovsod slišim ljudi, ki govorijo, da so neznansko obupani nad dušljivimi učinki testiranja in standardiziranja, ki jih poleg njih občutijo tudi njihovi otroci ali prijatelji. Pogosto se počutijo nemočne in pravijo, da ne morejo storiti ničesar, da bi spremenili izobraževanje. Nekateri mi rečejo, da z užitkom poslušajo moja predavanja na spletu, vendar jih moti, ker ne povem, kaj bi lahko naredili, da bi spremenili sistem. Troje odgovorov imam. Prvi je: »Bilo je osemnajstminutno predavanje; dajte mi mir.« Drugi je: »Če vas resnično zanima, kaj mislim, objavil sem že kar nekaj knjig, poročil in strategij o vsem tem, ki bi vam mogoče pomagali.«(1) Tretji odgovor je ta knjiga. Pogosto mi postavljajo isto vprašanje. Kaj je narobe v izobraževanju in zakaj? Kakšno naj bi bilo izobraževanje, ko bi ga mogli na novo izumiti? Bi imeli šole? Bi bile različnih vrst? Kaj bi se dogajalo v njih? Bi jih morali obiskovati vsi in kdaj bi morali začeti? Bi pisali teste? In če pravite, da lahko spremenim izobraževanje, kje naj začnem?
