Starejši možgani so vzdržnejši zlasti na čustvenem področju. Slike možganov po osemdesetem letu kažejo spremembe v čelnih režnjih, ki stopnjujejo sposobnost za spoprijemanje z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah. Starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Tudi ko se te samostojne veščine procesiranja okrnejo, normalni starajoči se možgani omogočajo večjo čustveno zrelost, prilagodljivost na spremembe in ravni dobrobiti. To so nevrološki temelji krivulje sreče. Natančno to je odkria Penny Kyle, ko se je vrnila k poučevanju. V detroitski učilnici višjih razredov osnovne šole se je počutila bolj sposobno kot kdaj prej – čeprav so učenci verjeli, da ima 104 leta. »Starejša sem in razumnejša. Če otroci nočejo narediti naloge, jim rečem: 'No, kar sami se odločite. Če je nočete narediti, bodite vsaj tiho.' Poprej bi rekla: 'Če je ne boste naredili, se bo zgodilo to in to.' Na koncu jo itak vsi naredijo.« Poleg tega ima tudi bolj filozofski odnos do narave svojega dela. »Nikar ne pustite, da vas spravi ob pamet, če stvari v učilnici ne potekajo, kakor bi hoteli, kajti kot učitelj, ki nadomešča, lahko naredite samo toliko,« je svetovala s skomigom ozkih ramen. Recite temu védenje, recite izkušnje, recite modrost. Natalia Tanner pravi, da gre za izkušnje, in je prepričana, da je, ker je v osemdesetih, v vseh ozirih boljša pediatrinja: »V kliničnih odnosih, odnosih s starši in prijatelji. Ko zorite, postajate bolj filozofski. Stvari vas manj prizadevajo, kot so vas nekoč. Ko sem bila mlada, sem bila zagnana in bojevita. Zdaj sem bolj zadržana in pacient me zanima celostno.« Druga zdravnica, geriatrinja Hilary Siebens, pravi, da so se njeni umski procesi spremenili v poznih petdesetih in v šestdesetih letih. »Še zmeraj me zanimajo nove zamisli in dnevni dogodki, a tudi prikličejo povezave z minulimi dogodki. Gre za edinstven, dragocen pogled, ki ga moj stari um vnaša v delo, s katerim se ukvarjam.« Možganske spremembe lahko spodbudijo tudi ustvarjalnost. Potem ko jo je artritis prisilil, da je v sedemdesetih opustila vezenje, se je ugledna ameriška naivna slikarka Mary Robertson Moses, bolj znana kot »babica Moses«, lotila slikanja. Živela je do 101. leta. Naključje? Nikakor ne po mnenju uglednega geriatričnega psihologa Gena Cohena, avtorja knjigeThe Mature Mind: The Positive Power of the Aging Brain, ki opisuje nepredviden psihološki razvoj pozno v življenju ter neizkoriščene vrelce ustvarjalnosti in intelektualnega potenciala. Cohen je primerjal te vplivne spremembe s »prijaznimi prispodobnimi notranjimi glasovi, ki govorijo: 'Če ne zdaj, kdaj? Kaj mi kdo more?' To ljudi tolaži, zbuja jim samozavest in vliva pogum. Študija, ki so jo leta 2002 izpeljali na Univerzi Duke, je pokazala, da se mlajše osebe opirajo predvsem na eno ali drugo stran možganov (odvisno od naloge), starejši pa začnejo bolj sinhrono uporabljati obe. Cohen opisuje spremembo kot »premik na štirikolesni pogon. Vsaka dejavnost, ki optimalno uporablja obe strani možganov, je kot čokolada zanje.« Najbolje pa je, da vam ni treba biti milijarder ali budist, da bi izkusili te spremembe. Proces staranja jih podeli zdravim možganom.
