Če še vedno nismo prepoznali, da smo stari, so nas morda uspavala podaljšana srednja leta – novo izkustvo v človeški zgodovini. Kljub temu pa je malce nepristno, če se pretvarjamo, da se ne staramo, kakor da bi to lahko trajalo v nedogled, kakor da nam bodo neraziskane domneve vsakdanjega uma ohranjale prepričanje, da je tako. Morda gre za nekakšno zatajevanje, morda za občutek, da smo nekaj posebnega, kar naj bi nam dopuščalo, da edini živimo zunaj reke časa.
Zagotovo nas je že obšlo spoznanje, da je naše mladosti konec. Nekateri lahko natančno opredelimo trenutek ali dogodek ali leto, ko se je to zgodilo. Morda smo ga zaznali v obliki izgube ali kot hitro, vidno zaušnico iz ogledala ali pa smo nekega dne preprosto ugotovili, da so vsi ljudje, ki nas obdajajo, mlajši od nas. Mnogi so zaradi tega spoznanja poiskali tolažbo v novem avtomobilu, novem odnosu, prenovi, novi pričeski, lepotni operaciji, umiku. Naj nas je spoznanje, da je naše mladosti konec, še tako streznilo, pa še težje pripoznamo, da je konec tudi srednjih let. Vse življenje smo staranje pripisovali le »drugim«. Spoznanje, da smo se jim pridružili, nas rahlo pretrese. Vse bolj se kopičijo znaki in dokazi, da nas vidijo kot stare. Poleg tega vse bolj prepoznavamo znake staranja v svojem telesu. Morda nismo več tako čili. Morda nismo več brez prask. Spoznanje, da so srednja leta za nami, so nam morda oznanile bolezenske muke ali vplivi poškodb. Nekateri doživljajo globoko bolečino ob oskrbi ali izgubi ljubljene osebe. Drugi pridejo do spoznanja med prehodom, čeprav navidezno prijetnem, kot je upokojitev, ali navidezno nepomembnem, ko jim je kdo izmed milijard mlajših ponudil roko v pomoč.
Enakodušno sprijaznjenje s posledicami staranja ni vselej lahko. Spremljajo ga bolečine in povešenost, saj nismo več na višku telesne moči in gibčnosti. Poleg tega moramo na novem ozemlju odvečnosti poiskati mir, saj naše delovanje v svetu postaja vse manj pomembno.
Prilagajanje novemu pogledu nase traja nekaj časa. Tudi prilagajanje novemu pogledu na mesto, ki ga imamo v svetu, in na nadaljnjo smer traja nekaj časa. Razmišljanje o teh nujnih prilagajanjih je pomenljivo, saj naši pogledi določajo naše doživljanje.
Pojavljajo se nova vprašanja in glasno zahtevajo pozornost. Kdo sem jaz onstran funkcij, ki sem jih opravljal? Kdo sem, ko ostanem brez vseživljenjskih navad? Kdo sem onstran persone, ki sem jo kazal svetu in sebi? Kdo sem, ko sem gol?
Spoznanje, da je pred nami veliko manj življenja, kakor ga je za nami, nas malce strezni, včasih celo osupi. Pred nami je manj polnih lun, v katerih svetlobi bomo sedeli, kot jih je za nami. Manj svetlo zelenih pomladnih in odpadajočih jesenskih listov, manj trenutkov pred divjimi poletnimi nevihtami. Manj priložnosti, da bomo videli svoje otroke, potem ko smo bili ob njih vsa leta njihovega otroštva.
Prav kot naš dih so šteta tudi vsa znamenja naše minljivosti. Zremo v končnost. Staranje nas prisili, da se zazremo v svoj rok trajanja.
Staranje prepoznamo v mišičnih bolečinah in škripanju kosti, v sivenju las in gubanju kože, v pripiranju oči, kadar želimo prebrati droben tisk, ter povečani pozornosti, ki jo moramo zbrati, da bi prisluhnili pogovoru. Staranje prepoznavamo v telesnih organih, ki preprosto ne delujejo več tako, kakor so nekoč.
