Nismo rojeni za trpljenje

Knjiga govori o človekovi celovitosti, enosti duše in telesa, prepletenosti vidnega in nevidnega, šibkosti zavednega in moči senc, ki se jih bojimo. Svetuje, naj jih opazujemo, ne da bi jih hoteli pojasniti, in živimo, ne da bi jih hoteli odgnati ali se jim upirati. Dovolimo bolečini, naj nas premaga, kajti predala nam bo globok nauk, ki nas bo prerodil in na novo osmislil naše življenje.

Anamarija, 36 let, me je vprašala, kaj pravzaprav pomeni prevzeti skrb zase.

»Veste,« mi je napisala, »kadar sem sama s sabo, me napadajo številne mučne misli. Govorijo mi, da sem nezadovoljna, da moj zakon ni v redu, da se morajo stvari spremeniti, ampak ne vem, kako. Muči me vse več dvomov, ne vem, katero pot ubrati, četudi si ponavljam, da se moram imeti rada, da nisem slabonamerna, da nisem nikomur storila žalega, da sem bila pravzaprav dobra mama.« Kritizirati se, obtoževati, obsojati in odpuščati si ne pomeni, kakor bi mogli razbrati iz Anamarijinih besed, prevzeti skrb zase, to ni naša pot samouresničenja. Prevzeti je treba odgovornost za vse, kar vidimo, ko se zazremo navznoter. Tudi za zavist, ljubosumje, jezo in misli, ki nam niso všeč in za katere ne bi želeli, da so del nas. Bolje bi bilo, da si rečemo: »Ja, zavisten sem in ljubosumen. Ta čustva živijo v meni in so del moje duše. Ne nasprotujem jim, ampak se jim prepuščam.« Rozela, ki je stara 34 let, pravi, da prevzeti skrb zase najprej pomeni to, da si priznamo, kaj nam pri sebi ni všeč. »Nisem mogla verjeti, kolikšno ljubosumje in zavist sem čutila do najboljše prijateljice Franke, ko si je nadela prelepo obleko, ki je privabljala številne poglede. Počutila sem se kot grdi raček. Bila je prelepa in sram me je bilo, da sem jo sovražila.« Prevzeti skrb zase pomeni zavedati se, da v nas prebivajo nasprotujoča si in nerazumljiva čustva, ki so del nas in živijo v naši notranjosti. Ko si priznamo, da so tudi »grda čustva« del nas, postanemo ponižni, sočutni, potrpežljivi v odnosu do drugih in do njihove oholosti. Odrasli in zreli postanemo le, če smo dovolj pogumni, da se soočimo s svojo temno stranjo, da jo sprejmemo in je ne odrivamo. Rabin iz Lubaviča, kot piše Simon Jacobson, pojasnjuje, da človeška narava ni ustvarjena za spopad s »temnimi« platmi naše duše: »Ne smemo zapravljati energije za boj proti temačnosti. Dovolj je, da ustvarimo dan, in noč se bo razpršila«.1 Koristno pa je, da se ne družimo z ljudmi, ki se imajo za dobre, radodarne, prijazne in ustrežljive: to so ljudje, ki živijo na površini in so potlačili svoje napake. Ker jih ne pripoznajo znotraj sebe, vidijo projicirane v drugih. Vsak bi se moral naučiti zreti vase, sploh v tiste neprijetne plati, ki nam niso všeč. Tako se naučimo, da ne gledamo zgolj v eno smer, saj to v resnici škoduje duši. Naučimo se sprejemati protislovja v sebi, kar pomeni, da smo močni-krhki, skopuški-radodarni, potrpežljivi-impulzivni, razumski-čustveni, ljubosumni-ravnodušni, zavistni-ljubeznivi ... Kdor sprejme svoja nasprotja in jih združi, zmore prevzeti skrb zase in za druge, pozna negotovost in trdnost življenja, ne spopada se s samim sabo, da bi postal boljši. Skratka, prevzema skrb za svojo dušo.

Raffaele Morelli (rojen leta 1948) je zdravnik, psihiater, psihoterapevt in pisec. Od leta 1979 vodi Instituto Riza, raziskovali inštitut, ki izdaja revijo Riza psihosomatica in druge publikacije. Človeka razume kot izraz psihofizične simultanosti in na temelju te zamisli razlaga bolezni, postavlja diagnoze in svetuje zdravljenje.