Odveži močno žensko

Deloma poezija, deloma spomini ter družbeni komentar je knjiga Odveži močno žensko nekakšna ljubezenska pesem svetemu ženskemu. Z bogatim jezikom in neustrašnim govorjenjem resnice nam avtorica odpira vrata srca in vabi v intimen odnos, ki ga goji z boginjo-materjo, arhetipsko energijo, ki bogato hrani dušo v vsakem človeku. Predana svetemu in revolucionarna obenem, nežna in divja nas pregovarja in obvešča ter nazadnje tudi zapelje. Sveta mati je poosebljeno sočutje. Prinaša radost in preganja žalost. Prikazuje se vsem. Vsem. Podobno kot sonce sije na vse. Prikazuje se omahljivim, razcapanim, tavajočim, zasvojenim, žalujočim, vrvohodcem, puščavskim popotnikom, slehernemu srčnemu otroškemu duhu. Prikazuje se vsem, ki imajo oči, da vidijo, ušesa, da slišijo, duha, da čutijo, srce, da ljubijo … Luchadora je, poklicna rokoborka, divja revolucionarka, ki prinaša neskončno nežno ljubezen. Naša je in mi smo njeni. Pripadamo ji. Pripada nam … popolnoma. Knjiga Odveži močno žensko je vabilo na srečanje v zavetju Matere – pa naj se nam ta arhetipska energija prikazuje kot Madona, Guadalupska gospa ali v kaki drugi od neštetih preoblek. V tej nepozabni zbirki zgodb, pesmi in blagoslovov Clarissa Pinkola Estes pripoveduje o Guadalupe, ki je vodja dekliške klape v nebesih, o divji materi, za katero nihče ni preveč slab, preveč podel ali brezupen, o srajci puščic ali nepremagljivosti ljubezni, o črni Madoni, ki stoji na stičišču svetov in nas varuje, ko stopamo v temo.

Naša gospa kresnic Blažena mati v vseh mogočih barvah, od barve mlade lune, do črne, rjave, olivne in zelene, mi je bila dana kot majhni deklici, saj sem hranila kipec Svete matere na doma izdelani in nenavadno pobarvani knjižni polici v spalnici. Prepleskana je bila s preostanki zidne barve, zato je bil en del prepleskan sivo, barve skodel na naši strehi, drugi pa metasto zeleno, barve tal pod črpalko v kleti. Zdela se mi je izjemno lepa, kajti na eni od dveh polic je bila ljubko zoglenela Madona moje stare matere, najdena na ognjišču, potem ko je v plamenih zgorelo skoraj vse razen male temne svete ženske iz napol sežganega polena. Tistega dne, ko sem jo prejela iz rok stare Katerin, sem jo ovila v mehko krpo, ki je bila pravzaprav očetova luknjasta, a čista jermenasta majica, in z njo prehodila nekaj kilometrov do našega župnika irskega rodu. Ni mi bilo še deset let. Spominjam se, kako zbegana sem bila, ko si je oče, potem ko me je vprašal, kako sem prišla tja, nenadoma pomencal oči, ker naj bi mu nekaj padlo vanje. Vzela sem vrč za vlaganje ter z izvijačem in s kladivom preluknjala pokrov, da sem naredila »dihalne luknje«. Tik preden sem legla, sem v nočni srajci stekla ven in nato skozi spireje, španski bezeg in sadno drevje, nedvomno sem spominjala na svetlikajočo se prikazen, spuščeno v noč. In zares nežno, zelo nežno, sem lovila kresnice, tiste prelepe leteče nosilke lantern, ki razsvetljujejo z zlato svetlobo. V naši družini smo jih imeli za santite, male svetnice, ki so prišle, da razsvetljujejo temo okoli nas. Založena z malimi santitas sem v trdi temi položila vrč na knjižno polico v spalnici. Ker smo živeli bogu za hrbtom, ni bilo nobenih uličnih svetilk, zato je bila tema – tema zunaj in notri. Toda pod Našo gospo, Temno madono, je zažarela bleda, zlata, prelepa svetloba. Kresnice so ene najlepših bitij, ustvarjenih na obličju zemlje, prelepe so. Spominjajo me na živo dušo, vsaka posebej. In tako je ob moji mali črni zogleneli Sveti materi stal mali vrč. Skočila sem v posteljo in gledala in mislila: »Blažena mati sveti! Žari, glej! Strežejo ji najmanjši angeli, ki žarijo in bledijo, žarijo in bledijo. In vsenaokrog nje je zlata angelska svetloba.« Starke so imele navado reči, da se La Virgen Negra, Črna deviška mati, v starodavnih obredih prikaže z ogrlico iz zavitih sladkorčkov in s svojo posebno svetlobo spremeni vsakega posebej v čudež. Da bomo našli pristne rešitve za tisto, čemur napačno pravimo »nemogoče situacije«, če bomo pazljivo odvijali tiste dulces, bonbone – kajti čudež je najslajši. Tako se Črna deviška mati včasih pojavi z ogrlico zavitih čudežev. Ležala sem v posteljici in si predstavljala, da so kresničke kot majhna ogrlica okoli nje in da so kot bonbončki. Ko bi jih mogla nekako odviti, ko bi razprle krilca, bi iz njih padel majhen čudež, in če bi počakala, bi videla, kaj je … kajti zagotovo bi bil nekakšen čudež svetlobe naravnost iz teme. Še preden se je posušila jutranja rosa, sem odnesla vrč s kresničkami ven in položila male nosilke lantern na liste španskega bezga. Bile so zelo žive in nedvomno zelo srečne, da so spet svobodne, potem ko so tako dobro služile. Blagoslovila sem jih podobno kot oče − dvignila sem tri prste, zarisala z njimi po zraku in zamrmrala: »Tisočkrat hvala, ker ste bile zame svetloba sredi teme.« Šele dolgo pozneje sem dojela, da sem nagovarjala Sveto mater: »Hvala, ker prihajaš zame kot svetloba v temi.«

Clarissa Pinkola Estes je mednarodno priznana psihoanalistka, večkrat nagrajena pesnica in cantadora (varuhinja starih zgodb v južnoameriškem izročilu). Napisala je knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Vrtnar duše, Čar zgodbe in Ples starih mater ter posnela zbirko zvočnic Nevarna ženska. Podrobnejši podatki o njenem pisanju, predavanjih in delu so objavljeni na spletni strani clarissapinkolaestes.com.