Zaobljuba nas pravzaprav osvobaja starih navad in strahov. Če se vkrcamo na duhovno potovanje, je edino smiselno, da najprej položimo trdne temelje, kar lahko naredimo z življenjem po prvi zaobljubi, da ne bomo škodovali. Tradicionalno se imenuje zaobljuba pratimokše ali zaobljuba o osebni osvoboditvi – osvoboditvi od trpljenja, ki izvira v odporu do stvarnosti našega položaja, temeljne praznine življenja. Chögyam Trungpa, ki je predaval o osebni osvoboditvi, je opisal prvo zaobljubo kot »rešitev iz samsarske nevroze«. Z drugimi besedami povedano, reši nas trpljenja vsakdanjega življenja. Khandro Rinpoche, tudi učitelj tibetanskega budizma, pojasnjuje, da nas ta zaobljuba varuje, da ne zapademo v nepotrebna koprnenja, nepotrebno nasilje in nepotrebno ravnodušnost. Je osnova za naslednji dve zaobljubi – zavezi, da bomo pomagali drugim, in zavezi, da bomo sprejemali svet takšen, kakršen je – in odpira vrata radostnemu sproščanju v pretočnosti in spremembah. Kako torej deluje prva zaveza? Zajema delo z umom, mislimi in čustvi, da bi opazili in jasno pripoznali, kdaj se trudite pobegniti pred temeljno negotovostjo življenja. Kaj počnete, da bi napolnili prostor in čas, da bi se ognili stanju, v katerem ste popolnoma navzoči? Kako navadno delujete? Prva zaveza nam pomaga, da ne pobegnemo v stare vzorce – da zelo jasno vidimo izhod, nato pa se zavestno odločimo, da ne bomo zbežali. Vsi imamo svoje izhode − zakinkamo pred televizorjem, obsedeno preverjamo elektronsko pošto, po treh ali štirih ali šestih pijačah se pozno vračamo domov, prenajedamo se, preveč delamo. Včasih je ta izhod že klepet, klepet, klepet – prazen klepet. Ta zaveza se zelo dotika govora, h kateremu se zatekamo na neskončno načinov, kadar se želimo zamotiti. Pa ne le glasnega govora. Tudi umsko smo vpleteni v skoraj neprestan dvogovor s seboj. Meditativne umike izjemno cenim tudi zato, ker si lahko pobližje ogledam, kako zaposlen je moj um tudi v popolni tišini. S prvo zaobljubo se vzdržujemo govora in dejanj, s katerimi škodujejo sebi in drugim. Osvobaja nas, saj se zaradi nje veliko bolj zavedamo, kaj čutimo, torej se zadržimo vsakokrat, kadar nas žene, da bi lagali ali klevetali ali vzeli nekaj, kar nam ni dano – kadar koli nas žene, da bi udejanjili svoje želje ali nasilnost. Da bi se lažje vzdrževali škodljivega govora in dejanj, se zavežemo štirim tradicionalnim pravilom ali smernicam: pravilu, da ne ubijamo, da ne krademo, da ne lažemo in da s svojo spolno dejavnostjo ne škodujemo drugim. Tem pravilom se lahko zavežemo za en dan, za en teden ali za vse življenje. Posvečeni menihi in nune živijo po stotinah pravil, toda Buda je rekel, da so zgornja štiri najpomembnejša. Življenje po teh pravilih nam omogoča, da natanko raziščemo vse odtenke nuje, da bi se negativno izražali, saj se po pripoznanju svojih občutkov odločimo, da ne bomo naredili ničesar, kar bi škodovalo. Naj povem zelo preprosto − pot osvoboditve se začenja z zaprisego, da se bomo vzdržali in ne bomo prizadevali sebe in drugih. Ob besedi »vzdržati se« mnogi ljudje samodejno pomislijo na »potlačiti« in domnevajo, da morajo zadušiti vsako nujo, brž ko se pojavi. V terapevtskih krogih že dolgo razpravljajo o tem, kaj bolj škoduje: potlačitev ali udejanjenje. Menim, da sta enako škodljiva. Brž ko spregovorite ali delujete, sprožite verižno reakcijo in vpletete čustva drugih ljudi. Vsakokrat, ko spregovorite ali delujete iz nasilja ali hrepenenja ali zavisti ali ljubosumja ali ponosa, delujete, kakor da bi spustili kamenček v ribnik in opazovali valovanje vode navzven − prizadete vse okoli sebe. Vendar so enako prizadeti, če občutke potlačite, saj hodite naokrog kot sodček dinamita, ki bo vsak čas eksplodiral.
